brez naslova.

to sem napisal pred parimi leti.

Neskončnost postala je
le delček v mozaiku,
ki dotika nebesnega se svoda.

Zvezde nikoli bile mi bližje
in njih svetloba tako gorka
v objemu večnosti trenutka.

Vidim daleč vse do osnutka
v čas zvezdnega ustroja,
na začetek večnega boja;
ko odplaknilo je rajske vrtove,
da sončni vzhod kot iluzija
obsil je junakov grobove.

Uničeno življenje večno
brez tihe želje po aplavzu
se poslavlja za zazaveso
v gledališču eksistence

Premočno se odvija kolesje,
ki poganja vedno iste zgodbe.

Debata je vedno srečevanje subjektivnih mnenj, kaj redko pa se sogovorniki konstruktivno dograjujejo in s svojimi mislimi bredejo v bistvo samo, ki pa spet - ironično - ni nič drugega kot brezmejnost sama.

Zadnje dni je govora o samostojnosti, o pravici do narodne samoodločbe, o nacionalizmih, izsiljevanjih in nasilju.

"Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan!" je dejal naš prvi predsednik, ko smo se prvič v zgodovini osamosvojili po pravici, ki pravi da si vsak narod piše sodbo sam.
Ideja Jugoslavije je že zdavnaj umrla, a vseeno zgleda da se kakor duh reinkarnira in znova umre.
Iz antropološkega vidika je bil jugoslovanski konglomerat zanimiv za različne raziskave tujih strokovnjakov in njihove projekcije sobivanja tako različnih etničnih skupin v eni skupni državi.
Jugoslavija je veljala za čudež, ki naj bi presegala stereotipizirane oblike pojmovanja narodne identitete, kjer se je posameznik spoznal za pripadnika skupne države in ne etnično-narodne skupine. Še hujša je resnica o pretakanju krvi med nekdaj tako "bratskimi" narodi. Koliko zla se je izvilo iz tako idealiziranega dejstva?
Žal in še enkrat žal se je in se zopet bo pokazalo, kaj pomeni nacionalizem. to ni nič drugega kot dvorezni meč, saj grajenje identitete same izziva protiargumente, represijo in večkrat pokazano surovost človeštva.

Veselje in patriotizem in črni oblaki, ki se razprostirajo nad kosovskim nebom niso omejeni samo na to regijo.

Področje razumevanja posameznika, kaj v resnici pomeni biti človek, z vsemi pravicami in vsemi dolžnostimi do sočloveka je še enkrat na preizkušnji.


globoko upanje me prevzema, da se na tem prostoru zgodovina ne bo ponovila, kakor se je že tolikokrat... sedaj je namreč "v zraku" le še povod v množično dejanje v afektu.

biti pripadnik neke družine, živeti na nekem prostoru in sobivati z ostalimi ljudmi je namreč zopet na preizkušnji - ali se je človeštvo v vsej evoluciji naučilo kaj iz napak prednikov, ali pa so živeče generacije zopet tiste, ki bojo rušile vse in nadaljevale zmoto človekovega zgrešenega smisla njegovega obstoja samega.

slabo kaže, a naj nas to ne ustavi da "pridigamo" o miru.