to sem napisal pred parimi leti.
Neskončnost postala je
le delček v mozaiku,
ki dotika nebesnega se svoda.
Zvezde nikoli bile mi bližje
in njih svetloba tako gorka
v objemu večnosti trenutka.
Vidim daleč vse do osnutka
v čas zvezdnega ustroja,
na začetek večnega boja;
ko odplaknilo je rajske vrtove,
da sončni vzhod kot iluzija
obsil je junakov grobove.
Uničeno življenje večno
brez tihe želje po aplavzu
se poslavlja za zazaveso
v gledališču eksistence
Premočno se odvija kolesje,
ki poganja vedno iste zgodbe.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
dejansko si jo končno dal gor...it took a long time. but why now?
Nečem bit tečen, ampak useen; u samo sporočilnost se ne mislem utikat, se mi pa zdi, da bi pesem lahko še kar precej ritmično in melodično dodelau. Drugač pa kr nadaljuj, pa napiš še kkšno.
Objavite komentar