Zadnje dni je govora o samostojnosti, o pravici do narodne samoodločbe, o nacionalizmih, izsiljevanjih in nasilju.
"Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan!" je dejal naš prvi predsednik, ko smo se prvič v zgodovini osamosvojili po pravici, ki pravi da si vsak narod piše sodbo sam.
Ideja Jugoslavije je že zdavnaj umrla, a vseeno zgleda da se kakor duh reinkarnira in znova umre.
Iz antropološkega vidika je bil jugoslovanski konglomerat zanimiv za različne raziskave tujih strokovnjakov in njihove projekcije sobivanja tako različnih etničnih skupin v eni skupni državi.
Jugoslavija je veljala za čudež, ki naj bi presegala stereotipizirane oblike pojmovanja narodne identitete, kjer se je posameznik spoznal za pripadnika skupne države in ne etnično-narodne skupine. Še hujša je resnica o pretakanju krvi med nekdaj tako "bratskimi" narodi. Koliko zla se je izvilo iz tako idealiziranega dejstva?
Žal in še enkrat žal se je in se zopet bo pokazalo, kaj pomeni nacionalizem. to ni nič drugega kot dvorezni meč, saj grajenje identitete same izziva protiargumente, represijo in večkrat pokazano surovost človeštva.
Veselje in patriotizem in črni oblaki, ki se razprostirajo nad kosovskim nebom niso omejeni samo na to regijo.
Področje razumevanja posameznika, kaj v resnici pomeni biti človek, z vsemi pravicami in vsemi dolžnostimi do sočloveka je še enkrat na preizkušnji.
globoko upanje me prevzema, da se na tem prostoru zgodovina ne bo ponovila, kakor se je že tolikokrat... sedaj je namreč "v zraku" le še povod v množično dejanje v afektu.
biti pripadnik neke družine, živeti na nekem prostoru in sobivati z ostalimi ljudmi je namreč zopet na preizkušnji - ali se je človeštvo v vsej evoluciji naučilo kaj iz napak prednikov, ali pa so živeče generacije zopet tiste, ki bojo rušile vse in nadaljevale zmoto človekovega zgrešenega smisla njegovega obstoja samega.
Ideja Jugoslavije je že zdavnaj umrla, a vseeno zgleda da se kakor duh reinkarnira in znova umre.
Iz antropološkega vidika je bil jugoslovanski konglomerat zanimiv za različne raziskave tujih strokovnjakov in njihove projekcije sobivanja tako različnih etničnih skupin v eni skupni državi.
Jugoslavija je veljala za čudež, ki naj bi presegala stereotipizirane oblike pojmovanja narodne identitete, kjer se je posameznik spoznal za pripadnika skupne države in ne etnično-narodne skupine. Še hujša je resnica o pretakanju krvi med nekdaj tako "bratskimi" narodi. Koliko zla se je izvilo iz tako idealiziranega dejstva?
Žal in še enkrat žal se je in se zopet bo pokazalo, kaj pomeni nacionalizem. to ni nič drugega kot dvorezni meč, saj grajenje identitete same izziva protiargumente, represijo in večkrat pokazano surovost človeštva.
Veselje in patriotizem in črni oblaki, ki se razprostirajo nad kosovskim nebom niso omejeni samo na to regijo.
Področje razumevanja posameznika, kaj v resnici pomeni biti človek, z vsemi pravicami in vsemi dolžnostimi do sočloveka je še enkrat na preizkušnji.
globoko upanje me prevzema, da se na tem prostoru zgodovina ne bo ponovila, kakor se je že tolikokrat... sedaj je namreč "v zraku" le še povod v množično dejanje v afektu.
biti pripadnik neke družine, živeti na nekem prostoru in sobivati z ostalimi ljudmi je namreč zopet na preizkušnji - ali se je človeštvo v vsej evoluciji naučilo kaj iz napak prednikov, ali pa so živeče generacije zopet tiste, ki bojo rušile vse in nadaljevale zmoto človekovega zgrešenega smisla njegovega obstoja samega.
slabo kaže, a naj nas to ne ustavi da "pridigamo" o miru.
8 komentarjev:
amen.
Lepo spisano. Dodal pa bi to, da se "ideja Jugoslavije" poraja z današnjo EU. Kaj pa je sploh EU? Težnja po neki skupnosti, ki temelji na medsebojnem gospodarskem sodelovanje ampak ne zaradi pomaganja drugemu, temveč zaradi pomaganja sebi (v osnovi je pač človek velik egoist); poleg tega "materialističnega" vidika pa se gre za ustvarjanje neke pro-identitete, nekega občutka nadpripadnosti ala "sem Evropejec, torej sem", ki pa je totalno biksranje! Iz tega napisanega bi te malo popravil: ne da grajenje identitete "izziva protiargumente, represijo in večkrat pokazano surovost človeštva" temveč sama identiteta to poraja. Človek kot eno ima neko svojo idejo identitete samega sebe ampak človek kot del naroda(mnoštva) se izniči in se uveljavi tista korelacija nič-vse, ki govori o tem, da neglede kako in koliko neko mnoštvo deliš nikoli ne moreš priti do celote - se pravi, da identitete naroda ne moreš graditi na identiteti pripadnika naroda. Torej, s samo eksistenco identitet se gradi/ustvarja ta surovost, represija itd.
ma jebeš vse take "nacionalne" identitete, več mi pove nekaj o človeku če reče hodim na ta in ta faks, kot če mi reče jst sem pa italijan al kar koli.
ljudje pač potrebujejo eno občutek pripadnosti, in ta "nacionalni" se še vedno sliši epsko, zato ki ga nisi sam ustvaril ampak si se baje rodil kot tak, nekdo ti je to prenesel al kar koli.
bolj mi je všečna tista "francoska" varijanta nacionalizma (če mi je sploh kaj od tega "všeč") ki pravi da si francoz zato ki se tako odločiš, in boš prenehal bit francoz takrat ko se TI odločiš.
drugač pa so itak vsa ta vprašanja sam ene izključevalne ideologije ki folk nagnajo da se čute da so nekam pomembni, boljši kot drugi.
predvidevam da je večina tega folka zelo nezadovoljna v svojem poklicnem in seksualnom življenju. :)
enrique, dvomim da narodne identitete ne moreš graditi na posamezniku.... mit o pripadniku nekega naroda že zajema prispodobo človeka, ki ima značilnosti pripadnika tega naroda, torej če hočeš biti pripadnik naroda - si krati pripadnik neke skupnosti, kjer so posamezniki na tem nivoju in na tem območju "enaki"
to odgovarjaš že tu "človek kot eno ima neko svojo identiteto samega sebe...."
na čem pa je najhitreje in najlažje graditi identiteto?
identiteto si gradiš s pripadnostjo družini
pripadnostjo neki lokalni skupnosti
pripadnostjo neki ideologiji, ki presega narodnostne meje ter se širi po diaspori
v tem smislu te razumem, da ne moreš priti do celote, ker je relativna....
ampak ravno grajenje in iskanje, če te znova citiram, "nadpripadnosti" to absolutno omogoča...
mislim, da nis lih prou me razumu / nisem jest preveč lepo napisal ;)
ne da grajenje identitete "izziva protiargumente, represijo in večkrat pokazano surovost človeštva" temveč sama identiteta to poraja.
--> se pravi, ko jest rečem da sem slovenec, mi lahko nemec reče" aja, ti pa nisi nemec". hipotetično seveda. Kot je mina rekla jebeš vse nacionalne identitete, ker to nima nič z identiteto človeka in ravno zato ne moreš gradit identiteto naroda na posameznem ;) kar hočem rečt identiteta naroda nima nič z identiteto pripadnika naroda... mja zdej sem že spil par kozarčku havane in nisem lih pripadnik treznega mišljenja tako da raje neham zdej!
btw: "mit o pripadniku" - kje je logos :D lol
glede grajenja identitete pa kdaj u živo...
uuuuu evo, vidis to je pa moja identiteta,
ko poslusam buena visto, pa pijem havano 7letno, pa kadim cigarilose, takrat sm pa kubanka :))))
hehe, mina knows the way...
@enrique
js sm se tudi okorno izrazil....
grajenje nacionalne identitete sem preveč posplošil na posamezniku.
se strinjam do temere - ko posameznik gradi identiteto, da je gradnikov te identitete mnogo več.
dodajam, da sem se tu osredotočil na tisti del identitete, ki rezultira v pripadnosti nekemu narodu.
mi pa ni ravno jasno, kaj bi se zgodilo - če "nekdo" sploh ne bi imel identitete? bi se morda vedel kot žival?
dejstvo je da je grajenje identitete rezultat bivanja samega, od socializacije, obredov prehoda.. itd.. kolkr sm Spreitzerejvo pošteku... ampak vseeno: pri nacionalni identiteti gre za dejstvo da je posameznik -povdarjam- ČUSTVENO vpet v neko shemo (kolikor se tiče kolektivnega spomina)ali pa,
da se posameznik podredi množici, zato, da je del večine (da ni marginaliziran)...
sicer pa maš prav... nadaljujemo ob pijači ;)
Objavite komentar